ŽIVALI JESENI (Voglar Mira)
Ježek teka, teka in se kotali, jabolka in hruške nabadati hiti.
Medved kosmatinec svoj brlog ravna, z listjem si postilja, zaspano godrnja.
Urna veverica spleza na drevo, lešnike nabira za zimsko lakoto.
Ptice lastovice odletele so, v daljne tople kraje zdaj krila jih neso.
MEDVED STOPA (Voglar Mira)
Medved stopa
copa cop, copa, cop.
Zajček skače
hop, hop, hop, hop, hop, hop.
Mala miška pa hiti
tike tike, ti!
DEŽEK (Bitenc Janez)
Zdaj na nosek zdaj na glavo,
Zdaj na strehe in zemljo,
Skačem, plešem kot vrtavka,
Da nihče ne zna tako.
Kdo me zdaj še ne pozna?
Droben dežek sem z neba.
POLŽEK (Voglar Mira)
Leze, leze polžek počasi, leze, leze po listju in travi:
»Buc, buc, buc, glej roge, buc, buc, buc skril jih je.«
Leze, leze polžek počasi, leze, leze po listju in travi.
SINIČKA SE JE USEDLA (Slovenska ljudska)
Sinička se je usedla
gor na drobno vejico
in je zapela vsa vesela:
cicicicido.
Oj, kaj že poješ, ptička moja,
pesem to lepo,
ko nam še zunaj zima kima:
cicicicido?
Sinička se je zasmejala,
rekla je tako:
pomlad s seboj sem pripeljala:
cicicicido!
ZEBE, ZEBE, ZEBE (Štefan A.)
Zebe, zebe, zebe,
zebe do kosti,
zima, zima, zima,
zima me lovi,
vse je belo, belo,
le moj nos rdeč,
uhljev pa že dolgo
sploh ne čutim več.
Pridi, zlato sonce,
NOGE mi ogrej!
Glej, kako so trde,
nočejo naprej.
KJE JE COPATEK? (Kuhar Janez)
NI COPATKA, NI COPATKA,
KJE SE JE IZGUBIL?
NI COPATKA, NI COPATKA,
KDO MI GA JE SKRIL?
JE COPATEK, JE COPATEK,
ZA PEČJO LEŽI.
V NJEM PA SLADKO, V NJEM PA SLADKO,
METKIN MUCEK SPI.
PANJ (PRSTNA IGRA)
TO JE PANJ (POKAŽEMO PEST)
A KJE SO ČEBELE? (POGLEDAMO V PEST)
SKRILE SO SE, (ENO ROKO SKRIJEMO ZA HRBET)
VSE PROČ ODLETELE. (DRUGO ROKO SKRIJEMO ZA HRBET)
PREŠTEJ DO TRI (POKAŽEMO DLANI IN ŠTEJEMO PRSTE)
PA PRIDEJO SPET. BZZZZZZZZ. (PRSTI »POLETIJO« DO OTROKA IN GA POŽGEČKAJO)
RDEČA ŽOGA (Bitenc Janez)
Rdeča žoga hopla hop
v lužo je skočila.
Rdeča žoga hopla hop
v luži se umila.
Potlej je na sonce šla
in se posušila.
Spet kot nova je bila
moja rdeča žogica.
ŽOGICA (Mira Voglar)
Hopla, hopla
sem in tja skače moja žogica.
Žogica marogica glej, da mi ne boš ušla.
ŽOGICA (Neznan avtor)
SKOČIM SEM, SKOČIM TJA
SEM OKROGLA ŽOGICA.
POSKAKUJEM, SE VRTIM,
GLEJ, KAKO SE KOTALIM!
TO SEM JAZ (Neznan avtor)
Majhno imam glavo,
lase in obraz,
vrat in ušesa,
glejte – to sem jaz!
Zadaj imam hrbet
spredaj srce,
zgoraj imam roke,
spodaj pa noge.
KOSTANJČEK ZASPANČEK (M.Voglar)
Kostanjček zaspanček na veji visi;
Zavit ves v lupino prav sladko že spi.
Tedaj pa zapiha vanj veter močan:
Kostanjček zaspanček, jesen je na plan!
SEMAFOR (neznan avtor)
Jurček teče, teče v šolo, zjutraj pozno vstal je, joj!
Ko pa pride do križišča, rdeča luč zasveti: "Stoj!" Jezno Jurček vanjo gleda:
"Nimam časa stati tu!"
Pomežikne mu rumena in takole reče mu:
"Malo se potrpi glej, luč zelena, brž naprej!"
Ježek teka, teka in se kotali, jabolka in hruške nabadati hiti.
Medved kosmatinec svoj brlog ravna, z listjem si postilja, zaspano godrnja.
Urna veverica spleza na drevo, lešnike nabira za zimsko lakoto.
Ptice lastovice odletele so, v daljne tople kraje zdaj krila jih neso.
MEDVED STOPA (Voglar Mira)
Medved stopa
copa cop, copa, cop.
Zajček skače
hop, hop, hop, hop, hop, hop.
Mala miška pa hiti
tike tike, ti!
DEŽEK (Bitenc Janez)
Zdaj na nosek zdaj na glavo,
Zdaj na strehe in zemljo,
Skačem, plešem kot vrtavka,
Da nihče ne zna tako.
Kdo me zdaj še ne pozna?
Droben dežek sem z neba.
POLŽEK (Voglar Mira)
Leze, leze polžek počasi, leze, leze po listju in travi:
»Buc, buc, buc, glej roge, buc, buc, buc skril jih je.«
Leze, leze polžek počasi, leze, leze po listju in travi.
SINIČKA SE JE USEDLA (Slovenska ljudska)
Sinička se je usedla
gor na drobno vejico
in je zapela vsa vesela:
cicicicido.
Oj, kaj že poješ, ptička moja,
pesem to lepo,
ko nam še zunaj zima kima:
cicicicido?
Sinička se je zasmejala,
rekla je tako:
pomlad s seboj sem pripeljala:
cicicicido!
ZEBE, ZEBE, ZEBE (Štefan A.)
Zebe, zebe, zebe,
zebe do kosti,
zima, zima, zima,
zima me lovi,
vse je belo, belo,
le moj nos rdeč,
uhljev pa že dolgo
sploh ne čutim več.
Pridi, zlato sonce,
NOGE mi ogrej!
Glej, kako so trde,
nočejo naprej.
KJE JE COPATEK? (Kuhar Janez)
NI COPATKA, NI COPATKA,
KJE SE JE IZGUBIL?
NI COPATKA, NI COPATKA,
KDO MI GA JE SKRIL?
JE COPATEK, JE COPATEK,
ZA PEČJO LEŽI.
V NJEM PA SLADKO, V NJEM PA SLADKO,
METKIN MUCEK SPI.
PANJ (PRSTNA IGRA)
TO JE PANJ (POKAŽEMO PEST)
A KJE SO ČEBELE? (POGLEDAMO V PEST)
SKRILE SO SE, (ENO ROKO SKRIJEMO ZA HRBET)
VSE PROČ ODLETELE. (DRUGO ROKO SKRIJEMO ZA HRBET)
PREŠTEJ DO TRI (POKAŽEMO DLANI IN ŠTEJEMO PRSTE)
PA PRIDEJO SPET. BZZZZZZZZ. (PRSTI »POLETIJO« DO OTROKA IN GA POŽGEČKAJO)
RDEČA ŽOGA (Bitenc Janez)
Rdeča žoga hopla hop
v lužo je skočila.
Rdeča žoga hopla hop
v luži se umila.
Potlej je na sonce šla
in se posušila.
Spet kot nova je bila
moja rdeča žogica.
ŽOGICA (Mira Voglar)
Hopla, hopla
sem in tja skače moja žogica.
Žogica marogica glej, da mi ne boš ušla.
ŽOGICA (Neznan avtor)
SKOČIM SEM, SKOČIM TJA
SEM OKROGLA ŽOGICA.
POSKAKUJEM, SE VRTIM,
GLEJ, KAKO SE KOTALIM!
TO SEM JAZ (Neznan avtor)
Majhno imam glavo,
lase in obraz,
vrat in ušesa,
glejte – to sem jaz!
Zadaj imam hrbet
spredaj srce,
zgoraj imam roke,
spodaj pa noge.
KOSTANJČEK ZASPANČEK (M.Voglar)
Kostanjček zaspanček na veji visi;
Zavit ves v lupino prav sladko že spi.
Tedaj pa zapiha vanj veter močan:
Kostanjček zaspanček, jesen je na plan!
SEMAFOR (neznan avtor)
Jurček teče, teče v šolo, zjutraj pozno vstal je, joj!
Ko pa pride do križišča, rdeča luč zasveti: "Stoj!" Jezno Jurček vanjo gleda:
"Nimam časa stati tu!"
Pomežikne mu rumena in takole reče mu:
"Malo se potrpi glej, luč zelena, brž naprej!"
